ČASORIS

ZDRUŽENI V RAZNOLIKOSTI

Geslo skupnosti evropskih držav, ki so se po drugi svetovni vojni navzlic razlikam povezale, da bi preprečile nove tragedije človeštva in da bi z miroljubnim sodelovanjem zagotovile blaginjo vsem ljudem, najbolje odseva bistvo naddržavne tvorbe, ki jo danes imenujemo Evropska unija. V desetletjih svojega obstoja se je neprestano širila in razvijala, a se je s tem oddaljevala od najširših ljudskih množic, ki so obenem pozabljale na težkih časov polno evropsko zgodovino in neprecenljive pridobitve evropskega povezovanja začele dojemati kot samoumevne.

Ker so tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, obsojeni, da jo še enkrat doživijo, ker lahko družbeno stvarnost spreminjamo le s poznavanjem svojih možnosti ter z razumevanjem zakonitosti posameznih pojavov, ker izkušenejši člani naše družbe pravijo, da je prihodnost v rokah novih, mladih pokolenj, ki nam je mar za usodo našega sveta in ki si že tukaj in zdaj želimo sooblikovati družbeno okolje, kajti borba za sedanjost je tudi borba za bodočnost, in ker v našo prihodnost ne vstopamo kot osamljeni jezdeci, temveč v skupnosti in ne ozirajoč se na nacionalne meje, so platforme, kakršna je projekt Šola ambasadorka Evropskega parlamenta, še posebej velikega pomena, saj udeležencem, dijakinjam in dijakom slovenskih gimnazij in srednjih šol, omogočajo, da poleg spoznavanja zgodovine evropskega povezovanja, delovanja najpomembnejših ustanov Evropske unije ter seznanitve z možnostmi aktivne udeležbe ljudi pri političnem odločanju raziskujejo tudi pereče evropske in svetovne probleme, oblikujejo svoja stališča do njih in si z vrstniki iz vse Evrope izmenjujejo mnenja ter predlagajo možne rešitve, pri čemer pa se v svoji kulturni in nazorski raznolikosti povezujejo in medsebojno bogatijo.

Na moje neprecenljive izkušnje, ki sem jih pridobil, potem ko sem se kot eden izmed mnogih dijakov in dijakinj naše Gimnazije Nova Gorica odločil za sodelovanje pri tem evropsko naravnanem projektu, je poleg izhodišč in značilnosti tega projekta močno vplival tudi položaj gimnazije, ki jo obiskujem četrto leto in od katere se že počasi poslavljam, saj leži sredi prostora, kjer se srečujeta in medsebojno oplajata slovenski in italijanski jezik ter slovanska in romanska kultura, poleg tega pa se kot šola z veliko izbirnostjo tujih jezikov vselej vključuje v širše evropske povezave z našimi španskimi, francoskimi, nemškimi, italijanskimi in tudi ruskimi vrstniki. Nenazadnje pa bo imela Gimnazija, ki je močno vpeta v lokalno kulturno in izobraževalno dogajanje, gotovo pomembno vlogo tudi leta 2025, ko bosta Gorica in Nova Gorica kot edinstveni primer somestja, ki ga vsaj formalno deli prav po zaslugi evropskega povezovanja zelo prehodna in skoraj neopazna državna meja, skupaj postali evropska prestolnica kulture, česar se vsi (Novo)Goričani iskreno veselimo ob zavedanju, da je Nova Gorica že zdaj prav po zaslugi dolgoletnih dejavnosti dijakov in dijakinj ter profesorjev in profesoric tukajšnje Gimnazije odprta v evropski prostor.

Tine Abram